Javna agencija za knjigo, 8. julij 2016 ― Obema avtorjema člankov, cenjeni kulturni novinarki Mojci Pišek in cenjenemu založniku in knjigotržcu Jožetu Pianu, MBA, priporočamo, da že enkrat prebereta Nacionalni program za kulturo 2014-2017, ki ga očitno ne poznata, poglavje Knjiga, str. 13-19. Kar je mogoče še oprostiti g. Jožetu Pianu, ki je po profesiji  založnik, ni mogoče oprostiti novinarki za področje kulture, ki ne preverja navedb »nekih založnikov«.Taista novinarka je pred par dnevi v članku »Smrtni strah za drobtine« v Dnevniku (5. 7. 2016) očitala direktorju Slovenskega filmskega centra: »… da je pičla filmska sredstva do kraja razkosal in večini zagotovil vsaj preživetje… Bojazen za prihodnost SFC je v resnici bojazen slehernega od filmarjev za lastno prihodnost… Razlika med direktorjem, ki z malo denarja financira veliko projektov, in takim, ki z malo denarja financira malo projektov, je za slovenske filmarje gromozanska.« Če zamenjamo SFC z JAK, bi novinarka morala zapeti slavospev JAK, ki v letu 2016 sofinancira manj projektov, ob tem podaljšuje obdobje sofinanciranja s treh na štiri leta in z enega na dve leti ter bistveno zmanjšuje razkorak med višino sofinanciranja na projektnem in programskem razpisu. Nekaj založb je res ostalo brez sofinanciranja ali prešlo na dvoletno projektno sofinanciranje – med njimi je tudi kakšna, ki ni v roku izdala vseh knjig, pa kakšna, ki je celo goljufala in ponarejala dokumente, a to ne more biti razlog za oceno o grobarstvu.In zakaj bi analizi Tatjane Jamnik, ki je sicer izjemna prevajalka, da »med večino založb glede kvalitete spet ni tako strašnih razhajanj«, verjeli bolj kot oceni področne strokovne komisije, v kateri sedijo strokovnjaki in poznavalci področja knjige? Glede velikega števila založb pa, ki se iz leta v leta množijo ali kot je zapisal dr. Samo Rugelj v uvodniku zadnje Bukle, kjer se je sicer zavzel za vzpostavitev založniških standardov in uredniško licenco: »Kdor koli si v Sloveniji zamisli, da bo izdal knjigo, in takih različnih subjektov

Javna agencija za knjigo, 8. julij 2016 ― Obema avtorjema člankov, cenjeni kulturni novinarki Mojci Pišek in cenjenemu založniku in knjigotržcu Jožetu Pianu, MBA, priporočamo, da že enkrat prebereta Nacionalni program za kulturo 2014-2017, ki ga očitno ne poznata, poglavje Knjiga, str. 13-19. Kar je mogoče še oprostiti g. Jožetu Pianu, ki je po profesiji založnik, ni mogoče oprostiti novinarki za področje kulture, ki ne preverja navedb "nekih založnikov". Taista novinarka je pred par dnevi v članku "Smrtni strah za drobtine" v Dnevniku (5. 7. 2016) očitala direktorju Slovenskega filmskega centra: "... da je pičla filmska sredstva do kraja razkosal in večini zagotovil vsaj preživetje... Bojazen za prihodnost SFC je v resnici bojazen slehernega od filmarjev za lastno prihodnost... Razlika med direktorjem, ki z malo denarja financira veliko projektov, in takim, ki z malo denarja financira malo projektov, je za slovenske filmarje gromozanska." Če zamenjamo SFC z JAK, bi novinarka morala zapeti slavospev JAK, ki v letu 2016 sofinancira manj projektov, ob tem podaljšuje obdobje sofinanciranja s treh na štiri leta in z enega na dve leti ter bistveno zmanjšuje razkorak med višino sofinanciranja na projektnem in programskem razpisu. Nekaj založb je res ostalo brez sofinanciranja ali prešlo na dvoletno projektno sofinanciranje - med njimi je tudi kakšna, ki ni v roku izdala vseh knjig, pa kakšna, ki je celo goljufala in ponarejala dokumente , a to ne more biti razlog za oceno o grobarstvu. In zakaj bi analizi Tatjane Jamnik, ki je sicer izjemna prevajalka, da "med večino založb glede kvalitete spet ni tako strašnih razhajanj", verjeli bolj kot oceni področne strokovne komisije, v kateri sedijo strokovnjaki in poznavalci področja knjige? Glede velikega števila založb pa, ki se iz leta v leta množijo ali kot je zapisal dr. Samo Rugelj v uvodniku zadnje Bukle, kjer se je sicer zavzel za vzpostavitev založniških standardov in uredniško licenco: "Kdor koli si v Sloveniji zamisli, da bo izdal knjigo, in takih različni

Javna agencija za knjigo, 8. julij 2016 ― Obema avtorjema člankov, cenjeni kulturni novinarki Mojci Pišek in cenjenemu založniku in knjigotržcu Jožetu Pianu, MBA, priporočamo, da že enkrat prebereta Nacionalni program za kulturo 2014-2017, ki ga očitno ne poznata, poglavje Knjiga, str. 13-19. Kar je mogoče še oprostiti g. Jožetu Pianu, ki je po profesiji založnik, ni mogoče oprostiti novinarki za področje kulture, ki ne preverja navedb "nekih založnikov". Taista novinarka je pred par dnevi v članku "Smrtni strah za drobtine" v Dnevniku (5. 7. 2016) očitala direktorju Slovenskega filmskega centra: "... da je pičla filmska sredstva do kraja razkosal in večini zagotovil vsaj preživetje... Bojazen za prihodnost SFC je v resnici bojazen slehernega od filmarjev za lastno prihodnost... Razlika med direktorjem, ki z malo denarja financira veliko projektov, in takim, ki z malo denarja financira malo projektov, je za slovenske filmarje gromozanska." Če zamenjamo SFC z JAK, bi novinarka morala zapeti slavospev JAK, ki v letu 2016 sofinancira manj projektov, ob tem podaljšuje obdobje sofinanciranja s treh na štiri leta in z enega na dve leti ter bistveno zmanjšuje razkorak med višino sofinanciranja na projektnem in programskem razpisu. Nekaj založb je res ostalo brez sofinanciranja ali prešlo na dvoletno projektno sofinanciranje - med njimi je tudi kakšna, ki ni v roku izdala vseh knjig, pa kakšna, ki je celo goljufala in ponarejala dokumente , a to ne more biti razlog za oceno o grobarstvu. In zakaj bi analizi Tatjane Jamnik, ki je sicer izjemna prevajalka, da "med večino založb glede kvalitete spet ni tako strašnih razhajanj", verjeli bolj kot oceni področne strokovne komisije, v kateri sedijo strokovnjaki in poznavalci področja knjige? Glede velikega števila založb pa, ki se iz leta v leta množijo ali kot je zapisal dr. Samo Rugelj v uvodniku zadnje Bukle, kjer se je sicer zavzel za vzpostavitev založniških standardov in uredniško licenco: "Kdor koli si v Sloveniji zamisli, da bo izdal knjigo, in takih različni